Zgodovina aikida
Povsod po svetu so se ljudje bojevali z meči, sulicami in drugim orožjem. Ko niso imeli pri roki orožja, so se spoprijemali z boksom ali rokoborbo. Te tehnike bojevanja so bile skoraj enake povsod po svetu vse do iznajdbe strelnega orožja. Uporaba strelnega orožja za bojevanje je povsem spremenila način vojskovanja.
Portugalci so leta 1543 pripeljali puške na Japonsko. Japonci so jih hitro začeli sami izdelovati. Okrog leta 1590 so puške in topove uporabljali za vojskovanje in izkazali so se za učinkovitejše od tradicionalnih orožij. Uporaba strelnega orožja je bila še vedno omejena zaradi omejene proizvodnje.
Okrog leta 1600 je japonsko obvladoval klan Tokugawa, ki mu je uspelo vzpostaviti sistem prevlade samurajev. Da bi utrdil njihovo prevlado, sta bili proizvodnja in uporaba strelnega orožja prepovedani, enako tudi komunikacija z zunanjim svetom. To je omogočilo razvoj načinov bojevanja brez uporabe strelnega orožja za približno 250 let, medtem ko so v Evropi razvili puške in topove kot poglavitno orožje za bojevanje.
Po letu 1800 so Evropejci začeli kolonizirati Kitajsko. Evropejce Japonska sprva ni zanimala, saj je bila majhna v primerjavi s Kitajsko. Tudi Združene države so želele sodelovati pri kolonizaciji Kitajske in nameravale so uporabiti Japonsko kot pristanišče pred prihodom na Kitajsko. Okrog leta 1860 je mornarica ZDA priplula na Japonsko in Japonce prisilila, da so ji dali pristanišče kot njeno ozemlje. Ker so tudi evropske države želele uporabiti Japonsko kot pristanišče, je Japonski grozila nevarnost, da bo kolonizirana tako kot Kitajska. Japonska se je odločila ustvariti močno vojsko, da bi se lahko branila pred ZDA in Evropo. Uporaba meča je bila prepovedana in vojska je začela uporabljati strelno orožje.
Samurajski klani, ki so ohranjali tradicijo tehnik mečevanja, so bili nezadovoljni s prepovedjo in so skušali obdržati to prakso. Ena možnost je bila spremeniti te tradicije v šport. Tako so nastali judo, kendo in pozneje karate. Univerzitetni študentje so podpirali te športne zvrsti borilnih veščin. Borilne veščine, ki niso hotele slediti športni poti, so se imenovale kobudo ali jujitsu. Ena od veščin jujitsu se je imenovala daitoryu jujitsu in to je tehnična podlaga aikida. Pomembno je vedeti, da so tehnike juda in karateja izpeljane iz borilnih veščin, ki ne uporabljajo meča. Zaradi tega karate vključuje tehnike s palico, ne pa tudi tehnik z mečem. Kendo je temeljil na tehnikah mečevanja, vendar je postal šport. Daitoryu jujitsu je ustvaril nekdo, ki je obvladal tehnike z mečem. Na podlagi te sposobnosti je razvil tehnike brez orožja. Tehnike daitoryu jujitsa se zato zelo razlikujejo od tehnik juda ali karateja, so pa dokaj podobne tehnikam kenda.
Z vadbo tehnik daitoryu jujitsa je bila izvirna mečevalska podlaga sčasoma pozabljena, poudarjeno pa je postalo ulično borjenje. Po 2. svetovni vojni je vladalo mnenje, da se Japonska ne bi smela bojevati, zato naj bi bili ljudje tako brez strelnega orožja kot tudi meča. Ljudje so začeli bolj razmišljati o načinih uličnega borjenja brez orožja ali morda samo s palico ali nožem. V takih razmerah je nastal aikido. Zamisel aikida je bila nadzorovati položaj brez spopada. Ta miselnost je ustrezala usmeritvi v ZDA in Evropi po letu 1960 in aikido je dobil tudi filozofsko podlago. Zamisel o razreševanju konflikta brez spopada je postala del filozofije aikida.
To je vodilo do ideje samoobrambe. Kaj je samoobramba? Med napadom in obrambo ni razlike. Ko kdo na določen način ravna nasproti drugemu, se to imenuje napad. Ko drugi počne isto, se to imenuje obramba. Obramba je dovoljena le, če je kdo napaden. Pri napadu brez orožja je mogoče čakati, vse dokler se ne zgodi, in nato ukrepati. Če pa gre za napad s puško ali drugim zelo razvitim orožjem, se je skoraj nemogoče braniti po tem, ko se je napad že začel. Napadeni bi moral ustreliti napadalca, še preden bi bil zadet sam.
Tako postane pomembno vprašanje poznavanje namer drugih. Če ima oseba v rokah pištolo, bo policist dvomil o njenih dobrih namerah in bo takoj zahteval, naj pištolo odvrže in dvigne roke. Kaj pa naj stori, če je tema? Morda bo policist primoran streljati še pred možnostjo, da bo ustreljen sam. Tedaj bi se zastavilo vprašanje, ali je pravilno presodil položaj.
Bolj zapleteno je, če gre za napad in obrambo med dvema državama. Če je država napadena, a ne ve, kdo jo je napadel, tedaj utegne domnevati, da je to storila sovražna država in jo napade v imenu obrambe. Pri dveh posameznikih bi to imenovali maščevanje, kar zakon prepoveduje. Zločince kaznuje oblast, zato se žrtvi ni treba maščevati. Ker pa nad dvema državama mi takšne oblasti, je maščevanje dovoljeno. Ni lahko razlikovati med maščevanjem in obrambo. Težava izhaja iz tega, ker so dejanja napada, maščevanja in obrambe isto. Gre le za vprašanje razlage.
V aikidu je mogoče ustvariti povsem novo filozofijo. Aikidu ni treba biti samoobramba. Obramba je isto kot napad. Aikido je način ustvariti stanje, kjer je težko napasti. Če se napad ne zgodi, obramba ni potrebna. Mislim, da je to edina možnost za mir.
Kenjiro Yoshigasaki
Doshu, Ki No Kenkuykai Association Internationale
Razvoj aikida
Aikido kot moderno borilno veščino je zasnoval O-Sensei Morihei
Ueshiba (1883-1969) in v njem izvirno združil svoje izjemno obvladovanje
tradicionalnih japonskih borilnih veščin (aikijutsu, daito-ryu, mečevanje
in še katere) in izkušnjo globoko spiritualnega človeka. Ustvaril
je borilno umetnost in pot samospoznanja z univerzalnim sporočilom miru
in nenasilja. Leta 1942 jo je poimenoval aikido.
O-Sensei je svoje življenje posvetil izpopolnjevanju
borilnih veščin. Svojo je v različnih obdobjih poimenoval različno: Morihei Uešiba jev različnih obdobjih imel veliko učencev. Ti so
odhajali, ustanavljali svoje šole in razvijali različne stile aikida.
Eden boljših spletnih virov je Aikido Journal in
Enciklopedija.
aikijutsu, aikibudo in na koncu aikido. Različna poimenovanja so sledila
razvoju od trde vojaške veščine, usmerjene v borbeno učinkovitost, do
poti, ki je vsebovala univerzalno sporočilo miru in spoštovanja do vsega
živega. Poleg mojstrov borilnih veščin( zelo vpliven je bil Sokaku
Takeda, Daito-rju) pri katerih se je učil, je nanj zelo vplival voditelj šintoistične verske ločine Omoto, Onisaburo Deguči. Pri
njem je dobil spodbudo za etično osnovo in širino pogleda, ki se zrcali
v aikidu.
|
AI - harmonija |
KI |
DO - pot |
Aikido bi lahko prevedli kot 'pot harmonije z vesoljnim kijem'. Uči nas
harmoničnega življenja z miroljubnim umom, ki ščiti vsa živa
bitja, ki se nasilju ne podreja, pa tudi ne zoperstavlja z novim nasiljem.
Shin shin toitsu Aikido (Ki aikido)
Pri
uveljavljanju aikida po svetu je najvidnejšo vlogo igral Ueshibov učenec
Koichi
Tohei. V 50. in 60. (videi)
letih je deloval kot glavni inštruktor
svetovne Aikido zveze. Ueshiba mu je kot edinemu podelil naslov 10. dan.
Tohei je iz učiteljevih tehnik izluščil osnovne zakonitosti usklajenega uma in telesa, o katerih se je učil pri Tempu Nakamuri.(ustanovitelju japonske joge imenovane Shin Shin Toitsu Do - pot združenega uma in telesa)
Razvil je poseben način njihovega poučevanja in preverjanja,
ki je blizu sodobnem dojemanju. Ueshiba je namreč svoje, sicer brezhibne
tehnike, podajal tradicionalno hermetično ali pa je razlage rad zavijal
v religiozne prispodobe.
V 70. letih - po Ueshibovi smrti - je Tohei ustanovil samostojno zvezo Ki-no-Kenkyukai, kjer uči načela kija, aikida in masaže kiatsu. Kot velik mojster in inovator je vzpostavil Shin shin toitsu aikido (aikido z združenim umom in telesom) kot živo, razvijajočo se umetnost. Za shin shin toitsu aikido se je v pogovorni rabi udomačil naziv ki aikido.
Toheijev učenec in naš učitelj Kenjiro Yoshigasaki (Doshu - Ki-no-kenkyukai Association
Internationale ) nadaljuje razvoj aikida. Njegovo
knjigo "Notranje
popotovanje tujca" smo prevedli tudi v slovenščino.
*Kaj je ki?
Pojem ki izhaja iz daljnjevzhodnih tradicij in je zlahka napak razumljen ali mistificiran. Kitajska beseda qi (ista pismenka) ima na primer bolj kozmološki pridih in pomeni nekaj podobnega kot energija, ki preveva vesolje. V japonski kulturi je pomen zopet drugačen, saj z njim v vsakodnevni rabi izražajo določeno duševno nastrojenost.
V aikidu pojem ki uporabljamo, ko hočemo z njim izraziti nekaj, kar je v osnovi našega zavednega ali nezavednega delovanja, kar pa je obenem nejasno in postaja jasnejše v stalnem procesu razumevanja sebe in sveta. Prav tako kot še nekateri drugi pojmi (npr. um, univerzum, neskončnost, ljubezen), tudi pojem kija uhaja jasni definiciji, vendar ima povsem realen pomen za našo življenjsko izkušnjo.
Ki je le eden konceptov, s katerimi skušamo bolje razumeti življenje in
se z njimi srečujemo pri vadbi aikida.
Značilnosti vadbe
aikida
Pravilno izvedena gibanja so miroljubna in učinkovita.Tehnike so zasnovane tako, da ščitijo partnerje.
Poleg napadov z golimi rokami, ki so lahko tako prijemi kot udarci, vadimo tudi z lesenimi imitacijami orožja, kot so npr. meč (bokken), palica (jo) ali nož (tanto).
Aikido tehnike se praviloma končajo s partnerjevo imobilizacijo ali metom, zasnovane so tako, da napadalca ne poškodujejo.
Vadba aikida poleg tehnik in gibanj veščine vključuje še: toitsudo vaje za usklajenost uma in telesa, razvoj kija, dihalne vaje, meditacijo in kenkodo - pot zdravega načina življenja.
Aikido kot borilna umetnost
Aikido je veščine ali umetnost, ni šport, zasnovan je kot pot miru in harmonije v osebnem življenju in v svetu. Kako najti skladnost, lepoto, mir v vsakdanjem življenju in tudi v kritičnih okoliščinah? Kako razumeti lastno življenje in soodvisnost z drugimi, s svetom?
Tehnike aikida so v osnovi namenjene nepredvidljivim okoliščinam, položajem z več napadalci in trenutkom, ko se običajni medčloveški odnosi podrejo. Izbrane so tako, da omogočajo ohranjanje enotnosti uma in telesa in praviloma ščitijo partnerje.
Razvoj razumevanja in veščine preverjamo z izpiti usklajenosti uma in
telesa (ki izpiti) ter aikida. Ki izpiti so pogoj za izpite iz aikida. S
tem zagotavljamo ravnotežje med osebno zrelostjo in tehničnim znanjem.
Naslednji korak
-
Aikido lahko prevajamo kot pot harmonije,
-
Toitsudo kot pot enotnosti,
Kenkodo kot pot zdravja.
Kenkodo vsebuje dva načina teate in sotaiho. Dve vrsti vaj s katerimi skušamo razumeti in ohraniti zdravje.
Teate je, ko z dotikom skušamo razumeti svoje ali partnerjevo telo. Osnoven je dotik z dlanjo.
Sotaiho so vaje s katerimi vadimo pravilno strukturo telesa.
